Klarinet ima svoj zgodovinski razvoj, ki pa ni povezan s pastirskim življenjem, lovom, vojno in plesom, kot je to značilno za flavto, oboo, trobento in tolkala. Med orkestrskimi inštrumenti je najmlajši in ima najbolj izvirno zgradbo.
Klarinet (it. clarinetto) je pihalo z enojnim jezičkom in cilindrično cevjo. Izumil ga je leta 1700 Ch. Denner iz Nürnberga, tako da je prvotnemu chalumeaju dodal luknjico za prepihovanje in nekaj luknjic za nižje tone. Ker je inštrument nadomestil tedaj že opuščeno vlogo visoke trobente (clarino), je od tod prevzel ime. Leta 1884 je klarinet prevzel Böhmov sistem zaklopk. V orkester sta ga uvedla J. Ph. Rameau v Franciji in J. Stamitz v Nemčiji.
Družino klarinetov sestavljajo: sopranino As, sopranino Es, klarinet B, klarinet A, basetni rog F, altklarinet Es, basklarinet B, kontrabasovski klarinet B in oktakontrabasovski klarinet B.
Po končani nižji stopnji šolanja je učenec sposoben samostojno nastopati in ob spremljavi izvajati skladbe, tako po notnem zapisu, kot tudi na pamet. Pridobil si je osnovno tehnično znanje ter ritmično in tonsko
urejenost, tako da je sposoben igrati solistično in v manjših komornih zasedbah ter šolskem orkestru.
Po končani višji stopnji šolanja lahko učenci nadaljujejo šolanje na konzervatoriju in kasneje na akademiji za glasbo.