Oddelek tolkal na glasbeni šoli Slovenske Konjice deluje že od leta 1988. Na začetku smo poučevali instrumente kot so mali bobenček, veliki boben z namenom usposobiti učence za igranje v lokalnih godbah na pihala, sedaj poučujemo vse instrumente družine tolkal.
Tolkala so glasbila, na katera igramo tako, da z roko ali s paličastimi pripravami (tolkalci) udarjamo nanje. To poimenovanje izhaja iz načina igranja na te instrumente, sicer pa se v akustičnem smislu delijo v dve skupini: idiofone in membranofone. Pri idiofonih (samozvenečih) zveni snov, iz katere je narejeno glasbilo, pri membranofonih pa zvenijo napete membrane, narejene iz ustrojene kože. Kot pri vseh ostalih resonatorjih, je višina tona odvisna od velikosti glasbila oziroma opne. Večji resonatorji nihajo počasneje in zato proizvajajo nižje frekvence, tj. nižje zvoke (tone). Tolkala bi lahko razdelili še na dve vrsti: na tista, ki intonirajo in tista, ki ne intonirajo (z nedoločljivo tonsko višino). V primerjavi z ostalimi skupinami instrumentov glede na način izvajanja najdemo pri tolkalih največ različnih vrst instrumentov. V preteklih obdobjih klasične glasbe si je pot v simfonični orkester izborilo le malo od njih. V začetku so bile stalno zastopane samo pavke, ostala tolkala so nastopala le priložnostno.
Skupino tolkal v jazzovski ali zabavni glasbi imenujemo baterija.