Balét (izvirno italijansko ballo - ples) je odrska izvedba umetniških plesov z glasbeno spremljavo. Pri velikih operah romantičnega stila lahko pomeni tudi plesni vložek brez neposredne povezave z dogajanjem same opere. Balet je lahko samostojno delo, pri katerem je ples osnovna vsebina.
Najbolj prepoznavno baletno oblačilo je tutu (kratko krilce, ki stoji navzven), a je le-ta namenjen le za nastopanje na odru. V začetku potrebujejo učenci za balet le osnovna oblačila. Na treningu dekleta nosijo triko (oprijet dres) in žabe, ki so malo tanjše kot navadne. Fantje nosijo pajkice. Dres, tesno se prilegajoč telesu, omogoči učitelju, da preveri, ali učenci pravilno izvajajo vaje. Pozimi, ko je hladno, si deklice prek dresa oblečejo še tuniko (bolero) in na noge nataknejo volnene gamaše. Tako se mišice hitreje ogrejejo. Zelo pomembni so tudi baletni copati. To so zelo tanki, mehki in oprijeti copati, ki jih na nogo privezujemo s satenastimi trakovi. Za ples en pointes (na konicah prstov) se uporabljajo posebni copatki z ojačano konico. Za balerine je najprimernejša pričeska figa, saj so lasje tesno speti na zatilju, oblika glave pa je lepo poudarjena. Poznamo še druge pričeske. Pomembno je le, da plesalk lasje pri plesu ne motijo. Baletni učilnici pravimo dvorana. Opremljena je z drogom (barre) in ogledali. Otroci po navadi začnejo plesati balet pri štirih ali petih letih.
Evfonij (natančneje baritonski krilni rog) je globoko tenorsko trobilo, ki se največkrat uporablja v vojaški godbi.
Cítre so ljudsko strunsko glasbilo iz družine brenkal, razširjeno predvsem v alpskih deželah. Imenujejo jih tudi klavir malega človeka. Imajo 30 do 45 strun, od tega 4 ali 5 melodijskih, ostale so spremljevalne. Na melodijske strune se igra s trzalico, na spremljevalne pa s prsti levice. Izvor ni jasen, dokazano pa je, da so že antična ljudstva igrala na instrumente, podobne današnjim citram. Za časa kralja Ptolemeja I. na slavnosti v Aleksandriji sodelovalo šeststo glasbenikov, med njimi tristo citrarjev. Omenjene so v knjigah starih prerokov, nanj so se učili igrati tudi egiptovski kralji. Tedaj so jih imenovali chetarah, pod imenom cithara so jih poznali Arabci, ki so jih v času križarjev zanesli v Evropo. Tedaj so bile citre v obliki oglate redonančne skrinje. Glasbilo s strunami, na katero se z desnico brenka, z levico pa prebira strune, podolgovate oblike, se na Slovenskem imenuje na splošno citre, ne glede na to, ali so domač izdelek ali tovarniški oz. obrtniški. Glasbilo je narejeno iz podolgovate nizke lesene skrinje, po navadi z izbočeno zunanjo daljšo stranico in ima zgornji plošči položno napete strune, ki so različno uglašene. Melodijske strune so napete čez ubiralko s prečkami za prijeme. Kupilne, t. i. akordične ali koncertne citre so bile ob koncu 19. stoletja priljubljene zlasti po trgih in mestih za hišno muziciranje. Ker so jih dobivali večinoma od avstrijskih ali nemških izdelovalcev, so jih imenovali tudi nemške citre, za razliko od slovenskih, doma narejenih, ki so bile v rabi na podeželju.
Kontrabas je največji izmed godalnih instrumentov in proizvaja najnižje tone. Za razliko od ostalih godalnih instrumentov so njegove strune uglašene v čistih kvartah (G, D, A, E); lahko ima tudi peto struno, praviloma uglašeno na ton C. Kontrabas transponira oktavo navzdol, kar pomeni, da nota, ki jo zaigramo na ta instrument, zveni oktavo nižje. (Je edino godalo, ki transponira, razlog pa je preglednost pisave, sicer bi notni zapis nizkih tonov terjal preveč pomožnih črt.)