• 03 759 39 03
  • Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Kljunasta flavta

Kljunasta flavta

Zvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivnaZvezda neaktivna
 

kljunastaKljunasta flavta je glasbeni inštrument iz skupine pihal.
Začetek kljunaste flavte (italijansko flauto dolce, francosko flûte à bec, angleško recorder, nemško Blockflöte, Schnabelflöte) sega daleč v zgodovino in je bila v rabi že pri zgodnjih ljudstvih. V Evropi naj bi se pojavila v 11. stoletju v Franciji.

Z razvojem se je tehnično izpopolnila in uveljavila kot solistični in ansambelski inštrument v obdobjih od srednjega veka do baročne dobe. Ponovno se je uveljavila v novejšem času kot koncertni inštrument za izvajanje stare in sodobne glasbe. Pomembno vlogo dobiva tudi pri glasbeni vzgoji mladine.

Družino kljunastih flavt sestavljajo sopranino, sopran, alt, tenor, bas in veliki bas.

Kljunasta flavta ima devet luknjic, od tega je ena spodaj, to pokriva palec leve roke. Prosta prsta sta levi mezinec in desni palec. Navadno sta luknjici za desni prstanec in mezinec dvojni, da lažje pridemo do poltona. Flavta ima dva dela. Pri ustniku je izredno pomemben jeziček. Ta daje ton. Če ga zatisnete ton ne zveni; sliši se le pihanje (sapa).

Kljunasta flavta ima različne razpone, npr. od C1 do C3. Zvok daje pihanje du ali tu. Lepo zveni topla, čista in suha, ne smemo pa pljuvati vanjo. Slednje pokvari ton. Zato je za začetnike najboljša flavta z plastičnim ustnikom.

Flavte so lahko plastične, iz hruškovega lesa, oljke ali ebenovine.

Zapisala: Olgica Zbičajnik (prepis iz Wikipedije)


© 2020 Glasbena šola Slovenske Konjice. Vse pravice so pridržane. Izdelal: Maksima Web art